»Skupina živahnih izmišljenih likov na manhattanski strehi v romanu Štirinajst dni si ima veliko za povedati o življenju med pandemijo in še bolj o življenju nasploh, včasih se spustijo v pogovore, razprave ali prepire – in včasih najdejo rešitev v nepričakovanih trenutkih empatije in povezanosti.«

»Lahko vidimo kaos na južni meji. Nekatere države preprosto ne dobijo podpore in nimajo načrtov in tam je položaj res težek. Ne pozabimo tudi na predhodne alarme in na to, da so že obstajali načrti za primere pandemije. A ker do nje ni prišlo, so jih pospravili na police in nanje pozabili. Tako v mnogih državah niso bili pripravljeni.«

»Imela sem podpisovanje, na katero ni prišel nihče, razen tipa, ki je hotel kupiti lepilni trak in je mislil, da delam v knjigarni.«

»Res bi bilo nerodno, če bi oseba moje starosti in statusa pobrala celo nagrado in s tem preprečila mlajšemu avtorju v zgodnejši etapi kariere, da bi stopil skozi ta vrata.«

»Branje na višji ravni je ključ za preživetje demokracij.«

»Opozarja tudi na to, kako nevarno je tolerirati močnega nasprotnika zavoljo ljubega miru oziroma iz strahu za lastno življenje, in posredno kliče k aktivnemu uporu proti diktatorskim režimom.«

»Margaret Atwood nas neprenehoma opozarja, da se ni mogoče zanašati, da se nekaj ne more zgoditi prav tukaj.«

»Pričakovanja so za Atwood še posebej visoka – in z lahkoto jih je presegla. Komaj čakam, da bodo vsi prebrali roman.«

»Ljudje so moledovali za nadaljevanje pripovedi Odfreda, česar pa ne bi mogla narediti.«